Razprava o varnosti pri plavanju se vsako leto znova razvname takoj, ko posije sonce. In upravičeno. Vsak primer utopitve je eden preveč, pa vendar na Nizozemskem še naprej ponavljamo iste napake. Še naprej verjamemo v pripomočke namesto v veščine. Obtičimo v razpravah o pripomočkih namesto v strukturnih rešitvah. Medtem pa so starši napačno obveščeni – z morebiti usodnimi posledicami.
Mit o pripomočkih kot ‘varnosti’
Danes nas obkroža cel živalski vrt vodnih pripomočkov: želvice, morske pse, plavalne obroče in druge veselo videti naprave. Izdelki, ki staršem dajejo občutek varnosti, v resnici pa prav nič ne prispevajo k pravemu plavalnemu znanju.
Ironija je boleča. Pred nekaj leti je neko ugledno organizacijo za varnost v vodi še z odprtimi rokami hvalila komercialni plavalni pripomoček (znano ‘plavalno želvo’). Ista organizacija danes v ostrih besedah govori o »navidezni varnosti« podobnih izdelkov.
Kaj se je spremenilo? Znanost? Ne. Varnost izdelka? Prav tako ne. Spremenil se je komercialni kontekst in s tem mnenje ‘strokovnjakov’.
To ni le nezanesljivo – to je naravnost nevarno.
Edina prava varnost pri plavanju: veščina
Naj bo popolnoma jasno: noben pripomoček, pa naj bo še tako dobronameren, ne more nadomestiti pravega plavalnega tečaja. Nobeni obroči. Nobene želve. Nobeni jopiči. Le učenje plavalne tehnike pod vodstvom profesionalnega plavalnega inštruktorja zagotavlja trajno varnost v vodi in ob njej.
Plavalne veščine se ne naučiš v enem poletju in zagotovo ne s plavalnimi pripomočki. Naučiš se je s strukturiranimi tečaji, s pozornostjo na tehniko, samostojnost in zaupanje v vodi. To zahteva čas, angažiranost staršev in predvsem: kontinuiteto.
Številke – prepozne, presplošne, prevečkrat prezrte
Kar naredi to letno razpravo še bolj bolečo, je način, kako na Nizozemskem ravnamo s podatki o utopitvah. Vsako leto znova so uradni podatki statističnega urada CBS objavljeni šele 25. julija – sredi poletnih počitnic. In vsako leto znova je časovnica deležna kritik. Kajti ko ti podatki končno pridejo na dan, je škoda pogosto že storjena.
Zakaj je to problematično?
Ker oblikovalci politik, mediji in starši tako nimajo prav nobene možnosti, da bi se vnaprej naučili iz napak prejšnjega leta. Nobene ciljne ozaveščanja. Nobenega predvidevanja tveganj. Nobenega preprečevanja.
Kot predsednik Nizozemske fundacije za varnost v vodi in pri plavanju se iskreno sprašujem, zakaj se ta vzorec še naprej ponavlja, kljub večkratnim pozivom in kritikam iz stroke. Preglednost o številkah utopitev ne bi smela biti vsakoletno presenečenje – je bistven del politike preprečevanja.
Poziv staršem, šolam in politiki
Starši: ne dajte otroku le plavalnega obroča, dajte mu veščino, ki traja vse življenje.
Šole: upajte si vzeti plavalni pouk resno kot osnovno veščino, tako kot računanje ali jezik, tudi s teoretičnimi urami o varnosti pri plavanju.
Politika: ne čakajte na nesreče ali medijsko pozornost – strukturirajte pristop k varnosti pri plavanju prek izobraževanja in občin.
In ‘strokovnjakom’ s spremenljivimi mnenji, odvisnimi od blagovne znamke na trgu: bodite pošteni. Prava varnost se začne z jasnostjo in doslednostjo. Ne dovolite, da bi komercialni interesi prevladali v razpravi o otroških življenjih.