Nepopolno poročanje o plavalnih tečajih na Nizozemskem: potreba po poštenem pristopu

Nepopolno poročanje o plavalnih tečajih na Nizozemskem

Nedavno objavljeni članek NOS o naraščajočih stroških plavalnih tečajev in vse večjem številu otrok brez plavalne diplome je bil deležen precejšnje pozornosti. Vendar pa članek ponuja enostransko in nepopolno sliko trenutnega stanja v plavalni panogi, s čimer izključuje celotno skupino znotraj tega sektorja.

Res je, da so plavalni tečaji postali dražji. Pri enem ponudniku bolj kot pri drugem. Škoda je, da se pri tem ne upoštevajo nesubvencionirane komercialne plavalne šole. Te so v zadnjih letih preživele krizo za krizo, ne da bi prejele kakršno koli podporo. Članek se osredotoča izključno na polkomercialne upravljavce v občinskih bazenih in na občine same. Malih in srednjih podjetij v plavalni panogi pa niti v tem članku sploh nihče ne upošteva.

Izkrivljena slika

Po besedah Remca Hoekmana, direktorja inštituta Mulier Instituut, je plavalna varnost bistvenega pomena za vse otroke in ti morajo imeti možnost, da pridobijo diplome A, B in C. Podatki statističnega urada CBS kažejo, da se je delež otrok brez plavalne diplome povečal s 6 odstotkov leta 2018 na 13 odstotkov leta 2022. Med najrevnejšimi 20 odstotki družin celo četrtina otrok nima nobene plavalne diplome. Te številke so zaskrbljujoče, a ne prikažejo celotne zgodbe.

Že večkrat smo opozorili, da so podatki nepopolni, ker komercialni ponudniki v to raziskavo niso vključeni. Prav komercialni ponudniki poučujejo tretjino vseh otrok na plavalnih tečajih, pa jih vedno znova spregledajo. Tu se začne velika težava v plavalni panogi: z izključevanjem komercialne strani in nepriznavanjem interesov plavalnih šol ter komercialnih bazenov nastaja izkrivljena slika, tako za povprečnega državljana kot tudi za politiko. Tovrstne izjave, ki so zlepek različnih raziskav iz zadnjih mesecev, ustvarjajo bolj strašljivo sliko kot pa konstruktivno rešitev za prihodnost.

Cena plavalnega tečaja

Iz poizvedbe oddaje Nieuwsuur po tridesetih občinskih bazenih izhaja, da so cene precej narasle. Od leta 2018 morajo starši za plavalne tečaje v povprečju plačati skoraj 30 odstotkov več, v nekaterih občinah pa cene poskočijo za približno 70 odstotkov. Kjer si nekoč za plavalno uro plačal 9 evrov, to danes znaša okoli 12 evrov. Za pridobitev diplome A je potrebnih približno šestdeset lekcij. Ti stroški povzročajo stres in negotovost v družinah z malo finančnimi sredstvi, zaradi česar se starši odločijo, da s plavalnimi tečaji za svoje otroke prenehajo.

Izpostavljanje pretresljivih zgodb ljudi, ki si plavalnega tečaja ne morejo privoščiti, je en način, lahko pa se znotraj panoge tudi povežemo in nehamo igrati vlogo žrtve ter najprej mimo politike začnemo s priznanjem treh kolegov v plavalni panogi: občin, polkomercialnih upravljavcev ter komercialnih plavalnih šol in bazenov. Pri tem lahko upoštevamo tudi društva, ki igrajo pomembno vlogo pri omogočanju plavalnih tečajev. Cena 9 evrov na lekcijo je vidna predvsem pri društvih, ki delajo s prostovoljci, ali pri subvencioniranih oziroma za obratovanje sofinanciranih ponudnikih, ki lahko visoke stroške in izgube prenesejo na občine.

Plavalnim šolam se to niti približno ne uspe, kaj šele po zadnjih kriznih letih.

Neenake subvencije

Naraščajoče cene so predvsem posledica višjih cen energije: za čisto in toplo vodo je potrebno veliko energije. Da bi pomagala bazenom, je vlada leta 2022 pripravila nujni sklad v višini 207 milijonov evrov. A poleg energetskih stroškov predstavljajo velike težave tudi naraščajoči stroški dela in pomanjkanje kopališkega osebja. Številne občine sodelujejo s (športnimi) skladi, da pomagajo staršem, ki si lekcij ne morejo privoščiti. Ti lahko dobijo povrnjen del ali celoten znesek. Vendar pa ne more vsak otrok prejeti nadomestila in nimajo vse občine subvencij za plavanje. Inštitut Mulier Instituut meni, da to ni zaželeno, in se zavzema za širšo dostopnost ukrepov proti revščini.

Govor o nujnem skladu, shemi SPUKIJZ, ukrepu TEK-regeling in tako naprej je bil v zadnjih letih vzpostavljen izključno za občinske bazene in polkomercialne upravljavce, da bi lahko občinski bazen ostal odprt. To je privedlo do izjemne razlike med občinami ter polkomercialnimi ponudniki na eni strani in pravimi komercialnimi ponudniki na drugi, ki so morali vse stroške pokriti sami, med drugim z drastičnim zvišanjem cen. Izkrivljena slika, ki izhaja iz tega članka, je, da naj bi bilo storjeno vse – da, za občinske bazene in njihove polkomercialne upravljavce.

Poštena rešitev

Skrajni čas je, da se delitev subvencij in podporni ukrepi v plavalni panogi porazdelijo pravičneje. Ključnega pomena sta priznanje komercialnih malih in srednjih podjetij ter ustvarjanje bolj enakopravnega in cenovno dostopnejšega okolja za plavalne tečaje. Pomemben prvi korak bi bila prenova sistema subvencij, med drugim sklada Jeugdfonds Sport en Cultuur, pri katerem ne bi občina odločala, kje otroci lahko plavajo, temveč bi to lahko določili starši sami.

Skratka, prizadevajmo si za vključujočo rešitev, ki upošteva interese vseh strani, da plavalni tečaji ostanejo cenovno dostopni in da je plavalna varnost dosegljiva vsem. Čas je, da komercialni bazeni in plavalne šole dobijo priznanje in podporo, ki si ju zaslužijo.

Viri:

nos.nl - Zwemles steeds duurder, experts vrezen voor ...