NSWZ postavlja lastne interese pred interese kopališke panoge

Ob svojem imenovanju za direktorja Kraljeve nizozemske plavalne zveze (KNZB) si je Aschwin Lankwarden zastavil nekaj ciljev. Zdaj, nekaj let pozneje, se je izkazalo, da ti cilji niso bili doseženi in da je med drugim prav njegovo delovanje pripeljalo do skrajne razdvojenosti nizozemskega plavalnega izobraževanja.

Destruktiven odnos do deležnikov v kopališki panogi je poskrbel, da je zlasti v času korone jasno prišla na dan velika razdalja med posameznimi tabori. KNZB lahko računa na državno podporo. Preostale interesne organizacije pa se morajo znajti same in dobesedno kot v prenesenem pomenu obdržati glavo nad vodo.

Povezovalna vloga KNZB

KNZB s svojim delovanjem cilja mimo bistva. Tam, kjer bi organizacija morala imeti povezovalno vlogo in kot dežnik stati nad vsemi interesnimi skupinami, lastni interes prevlada nad interesom celotne kopališke panoge. Zdi se, da je bil cilj povezovanja odrinjen na stranski tir, prevlado pa je prevzelo služenje denarja.

KNZB v času korone

Med koronsko krizo je bila ustanovljena projektna skupina, ki naj bi razpravljala o protokolih, ki bi jih bilo treba uporabljati na nacionalni ravni. KNZB je bila pri tem na čelu in je težave obravnavala skupaj z NRZ (Nacionalni svet za varnost pri plavanju), WiZZ (Združenje delodajalcev v bazenih in plavalnih šolah) ter VSG (Združenje za šport in občine). Čeprav je projektna skupina navzven želela dajati vtis, da imajo vsi deležniki enak interes in s tem sorazmerno velik vpliv, je bila praksa drugačna.

Ponudniki plavalnih diplom si segajo v roke

Različni ponudniki plavalnih diplom so razvili vsak svojo lastno diplomsko linijo. To zato, ker linija KNZB in NRZ ni skladna z bolj praktičnimi in zato pogosto višjimi kakovostnimi zahtevami, ki jih ponujajo. S tem, ko KNZB in NRZ trdita, da imata edino »nacionalno priznano« diplomo, namigujeta, da preostale diplome domnevno ne izpolnjujejo varnostnih zahtev. Poleg tega je težava v tem, da imajo člani uprave KNZB dvojno vlogo. Niso namreč le člani uprave KNZB, temveč tudi NRZ. KNZB je pripravljena priznati preostale organizacije le pod pogojem, da lahko NRZ nadzoruje druge panožne organizacije. To prepletanje interesov je mogoče opaziti tudi pri drugih interesnih organizacijah, kot je WiZZ, kjer v upravi sedijo veliki komercialni upravljavci.

Pri komercialnem ponudniku bi bilo drugače, saj ta preprosto ne bi preživel, če po mnenju strank ne bi zagotavljal kakovosti. Poleg tega način delovanja KNZB, NRZ, WiZZ in njihovih sodelavcev nagiba k monopolističnemu vedenju znotraj kopališke panoge. Prepoved tega je celo zapisana v evropski zakonodaji.

V priloženem članku je poleg tega navedeno, da je poslovni model za vse strani večji, če vsi še naprej plavajo (glej: opomba za uredništvo). S tem se verjetno namiguje, da subvencionirane organizacije nimajo urejenega svojega poslovnega modela. Za komercialno polovico velja dobesedno: inoviraj ali potoni. Glede na še vedno naraščajoče število zasebnih plavalnih inštitutov se torej upravičeno postavlja vprašanje, v kolikšni meri je davkoplačevalec pripravljen namenjati denar za nekaj, kar ima gospodarstvo najverjetneje urejeno bolje.

Seveda so v tej kopališki panogi deli, ki brez dodatnega denarja nimajo možnosti preživetja. A bodimo iskreni: ali vsaka občina potrebuje 25- ali celo 50-metrski bazen, ki požira denar? Morda bi se KNZB morala osredotočiti bolj na to, namesto da se vmešava v panogo, v kateri ima le malo strokovnega znanja. Nasvet aktualnemu direktorju: naj to reši, preden škoda v plavalnem izobraževanju doseže še večje razsežnosti.