"Ostani v bližini."

Drugi binkoštni dan. Trideset stopinj, niti oblačka, morje mirno. In očitno je vsa Nizozemska imela isto idejo, kajti Noordwijk je bil poln. Ne natrpan, a dovolj poln, da otroka izgubiš, še preden si streseš brisačo.

Bil sem tam z družino. Čisto kot oče. Le da — po tridesetih letih z otroki in vodo mi "biti samo oče" preprosto ne uspe več. Vedno opazujem. Poklicna deformacija, recimo temu tako.

Obala je ležala tako, kot pač obale ležijo. Ljudje na hrbtu. Otroci kopljejo jame. Nekdo se vrača s sladoledi, ki so že napol stopljeni.

In tedaj sem zagledal, kako gre mimo reševalna služba.

Brez sirene. Brez vpitja. Prav to večina ljudi spregleda — pričakujejo dramo, ta pa ne pride. Vse je tiho. Nekaj ljudi se posvetuje, nekdo pokaže, avto odpelje po pesku, ne da bi kdo dvignil pogled. Vsi okrog mene so se preprosto sončili naprej.

Izgubljen otrok.

Opravili so, kot je treba. Hitro, mirno, brez panike. Našli so ga sto metrov stran, vse v redu. A sto metrov — na polni obali, z morjem ob strani — je dlje, kot se sliši.

Obala? Še naprej je uživala. Nihče ni ničesar opazil.

In sedel sem tam ter pomislil: to je natanko ista zgodba kot pred tridesetimi leti.

In to torej gledam že trideset let

Z vodno varnostjo se ukvarjam celo življenje. Ne zato, ker bi bil to prijeten konjiček — ampak ker preprosto ne morem mimo tega. Trideset let učenja plavanja, v skoraj vsakem sistemu poučevanja, ki ga ta država pozna. Štirinajst poletij sem stal ob bazenu kot reševalec. In od prvega dne sem predsednik NSWZ.

In ne, res nisem edini, ki to vidi. Vprašajte naključnega reševalca, inštruktorja, koga iz reševalne službe — vsi prikimajo. Vsi vidimo isto. Le da se spreminja bore malo.

Ali veste, kaj je pravi problem? Niso tečaji plavanja. Ni premalo reševalnih služb. Ni premalo tabel ali zastav. Vse to obstaja.

Tiči v nečem precej manjšem. V tistem enem trenutku na brisači, ko si starš misli: ah, saj bo ostala v bližini.

Tam gre narobe. In tistega trenutka tisti dan nisem videl le enkrat.

Pa še o tisti deklici

Niti deset minut po tisti reševalni akciji jo zagledam. Štiri leta, ocenjujem. Čisto sama tava po obali, nobenega starša naokrog. Nihče je ni držal za roko. Popolnoma svobodna, popolnoma sproščena in nič kaj zavedajoča se, da je to morda lahko problem.

Dregnil sem svojo partnerico. Mimogrede jo je tudi sama že opazila — tudi ona prihaja iz sveta učenja plavanja, tako da imava oba isto vklopljeno anteno. Šla je do nje, sedla zraven, začela klepetati.

Zakaj tega nisem storil sam? Iskreno? Tip v štiridesetih, ki na polni obali pristopi k tujemu malčku — to prinese težave. Po krivici, a tako pač je. Zato je to storila moja partnerica. Lepo rešeno.

Nato je prišel njen bratec. Sedem let, tri leta starejši. Pristopil je od brisač, sam, očitno poslan, da pripelje sestrico. Brez naglice, brez skrbi na obrazu. Zanj je bilo to očitno najbolj samoumevno na svetu.

In pet minut zatem? Spet je preprosto sama tavala naokrog. Ne takoj v vodo, ne. A tudi ne pri nekom, ki bi pazil nanjo. Kajti meje ni bilo. In tudi prejšnjikrat ni bilo nobene posledice — zakaj torej ne bi.

"Ostani v bližini" otroku ne pove prav nič

Ne razumite me narobe, te starše razumem. Sam sem eden od njih, z dvema otrokoma. Dan ob morju z majhnimi otroki ni počitnice, to je delo. Mazanje s kremo, šotorček, vedrca, lakota, lulanje, pesek povsod — in na neki točki si želiš le pet minut sedeti na riti in za hip ne početi nič. Povsem človeško. S tem ni nič narobe.

A "ostani v bližini" — s tem otrok pri treh ali štirih letih ne more storiti čisto nič. To ni navodilo, to je oblak. V bližini česa? Kako daleč je daleč? In medtem se tisto morje le lesketa. Peni se, premika se, vleče te. Za malčka je to neustavljivo.

Otroci te starosti živijo popolnoma v sedanjosti. Ne odtavajo, ker bi bili poredni. Preprosto gredo gledat. Preizkušajo. Sledijo temu, kar jim pritegne pozornost. In voda jim ne stori nič nazaj — nobenega svarila, nobenega znaka.

Utopitev ni videti tako kot v filmih. Brez pljuskanja, brez vpitja. Tiha je. In hitra.

In prav to je tisti del, ki ga ima skoraj vsak narobe: utopitev ni videti tako kot v filmih. Brez pljuskanja, brez vpitja, brez rok, ki bi divje mahale nad vodo. Tiha je. In hitra je — pogosto pol minute, včasih manj, in nemalokrat tik ob ljudeh, ki ne opazijo ničesar. Morje ne kliče na pomoč v imenu vašega otroka. Preprosto čaka.

Denar vlagamo v vse, le v tisti en trenutek ne

Reševalne službe, super, res — ti ljudje so zlata vredni in svoje delo opravljajo brezhibno. Zastave, table, vse v redu. Otroci se učijo plavati, opravljajo izpite, čisto v redu.

A o tistem trenutku tik pred tem skoraj nikoli ne govorimo. O tistih petih minutah na brisači. O tistem "ah, saj bo ostala v bližini."

Tam gre narobe. Ne v vodi. Pred njo.

Kaj torej lahko storite

Nič zapletenega. Tri stvari, ne stanejo nič, delujejo povsod — Noordwijk, Španija, bazen za vogalom, vseeno je.

1. Naredite to mejo vidno. Ne "ostani v bližini", ampak "do tiste zastave smeš, in niti meter dlje." Pokažite jo. Triletnik razume zastavo. "V bližini" ne razume.
2. Dogovorite se, kdo gleda. Na glas. "Grem do torbe, zdaj paziš ti." Ne molče domnevati, da že drugi gleda — kajti potem na koncu ne gleda nihče. To se dogaja pogosteje, kot si mislite.
3. Ukrepajte, ko gre narobe. Če otrok prestopi mejo in vi to dopustite, potem te meje ni več. Konec. Točno to se je tam zgodilo — nihče ni storil ničesar, in pet minut zatem je spet odtavala stran.

"Dobro se je končalo" ni načrt

Ta deklica je torej pet minut zatem spet sama tavala naokrog. Ne v vodo. A tudi ne pri svoji družini. Brez meje, brez posledice.

Tisti dan se je dobro končalo. A "večinoma se pač dobro konča" — na tem ne zgradiš varnosti.

In ne, tega ne pišem, da bi staršem dal slab občutek. Pišem to, ker po tridesetih letih še vedno sedim na takšni obali z istim cmokom v želodcu. Frustracija, nekaj obupanosti in, iskreno, tudi preprosto žalost. Kajti vse se začne pri tem, da se zaveš: tistih pet minut — ja, tudi na prostem dnevu, tudi ko si na koncu z močmi — je lahko najpomembnejši trenutek vsega dneva.

*Voda ima ves čas tega sveta. Preprosto čaka.*

O avtorju

Lastnik plavalne šole · predsednik NSWZ · ustanovitelj De WaterExpert in WaterZeker · trideset let učenja plavanja, štirinajst poletij kot reševalec iz vode.