Na pomoč! Moj otrok ima prvo uro plavanja, a župan tega ne razume!

Pogosta tema pogovorov na šolskem dvorišču: »Moj otrok je pravkar začel in se je na prvi uri že ogromno naučil.« »Moj otrok je že napredoval v naslednjo skupino.« »Mojemu otroku je bilo zelo napeto, a je učiteljica to res dobro prijela in domov je prišel smejoč se.« »Moj otrok je z nasmehom sodeloval vso uro.«

To so povsem običajni pogovori med starši, kadar teče beseda o plavalnem tečaju. Gre za proces, skozi katerega gredo tako starši kot otroci in v katerem pride na dan otrokov ponos. »Poglej, mama, kaj sem naredil!« ali »Poglej, oči, napredoval sem v naslednjo skupino!« Navdušenje, četudi je morda malce odigrano, je del tega procesa. Otroci si želijo, da bi bili starši ponosni nanje.

Kaj pa, če bi po vsaki uri dobili le kratek povzetek, ki bi ga povedal vaš otrok, in bi morali starši iz njega sami ugotoviti, kako stvari stojijo? Kaj, če je otroku bilo tako napeto, da je vso uro jokal? Kaj, če je otrok padel in ga zdaj boli? Kaj, če je bila učiteljica ali učitelj do vašega otroka stroga — pa naj bo to zasluženo ali ne —, a vam ta zadnja podrobnost uide in nimate pojma, zakaj je vaš otrok tako tih? To je običajna komunikacija med starši, otroki in učitelji oziroma koordinatorjem, ki k temu sodi in mora soditi. Strahovi so pri otrocih prav tako prisotni kot pri starših. Tega ne moremo in ne smemo obiti.

Sinoči sem z začudenjem gledal posnetek župana Emmna, Erica van Oosterhouta. Odzival se je na razburjenje, ki je nastalo okoli QR-kode pri bazenih, in na starše, ki iz kakršnihkoli razlogov ne morejo ali nočejo predložiti QR-kode. Njegov odgovor je bil hladen in poslovno zadržan. Nekaj, kar po mojem mnenju v tem primeru za »očeta mesta« ni spodobno. Van Oosterhout je župan Emmna že skoraj pet let. V intervjuju ob nastopu funkcije je povedal nekaj zanimivih stvari. »Moja strast je izobraževanje. S tem se ukvarjam že od študentskih let. Moja prva služba je bila povezana z otroki, ki so imeli v izobraževanju zaostanek. To je bilo v regiji Delfzijl. Enake možnosti za vse,« je dejal Van Oosterhout v intervjuju za Emmer Courant 14. marca 2017.

»Z vidika javnega zdravja je še vedno smiselno ohraniti QR-kodo in jo preverjati pri vhodu v bazen,« je Van Oosterhout nadaljeval v svojem zagovoru. Po mojem mnenju je prav iz raziskave TU Delft prišlo na dan, da so pri tem številne slabe strani. Rad bi se z županom Van Oosterhoutom osebno srečal in mu pojasnil, kaj pomeni plavalni tečaj, spremstvo staršev, proces, skozi katerega morajo starši in otroci, varnostni vidik, pomen kontinuitete za otroke in doseganje prve diplome v njihovem življenju. A to bi Van Oosterhout kot oče, ki je tudi sam stal ob bazenu, moral vedeti.

Naj o tem govorimo na dolgo ali na kratko, bistvo ostaja: ljudje pozabljajo, da ni več videti nobenega dokaza, da bi covidno potrdilo o vstopu zagotavljalo varnost ljudi v prostoru. Vsepovsod okoli nas se ljudje okužujejo. Z dvema cepivoma in celo s poživitvenim odmerkom. Na strani gezondheidenwetenschap.be pri preverjanju dejstev o tem piše naslednje: »Ljudje, ki so preboleli okužbo s koronavirusom, razvijejo protitelesa proti virusu in so za določeno obdobje imuni. Ta protitelesa pa postopoma izginejo, tako da lahko nova okužba znova povzroči covid-19. Poleg tega protitelesa včasih slabše delujejo proti novim različicam koronavirusa. Enako velja za cepljenje: po popolnem cepljenju ste nekaj časa zaščiteni pred covidom-19, po približno šestih mesecih pa vas lahko okužba vseeno znova zbolí. Poživitveni odmerek to obdobje na srečo znatno podaljša. Cepljenje včasih slabše ščiti pred novimi različicami. Iz vseh teh razlogov je pomembno, da še naprej upoštevamo higienske ukrepe, kot so umivanje rok, ohranjanje razdalje, nošenje maske, kjer je to potrebno, in prezračevanje prostorov.«

Vse skupaj torej pomeni, da imate lahko z ali brez cepiva, s poživitvenim odmerkom ali s preteklo okužbo prav tako pozitiven test kot kdorkoli drug. Podobne zgodbe najdemo pri NOS in drugih medijih. Za varnost tega torej ne počnemo. Naj se župani, kot je Eric van Oosterhout, zavzamejo za lastne prebivalce in ne sledijo govorici Ministrstva za zdravje (VWS). Naj se župani zavzamejo za otroke in njihove starše, ki nimajo glasu, a se lahko čez šest mesecev znajdejo v vodi. Pri 30 stopinjah in več le stežka zadržite otroke, da ne bi šli v vodo.

Na kratko: naj ne bo potrebnih 300 sodnih postopkov, da »očetje« in »matere« mest storijo pravo stvar za svoje prebivalce, in po besedah sodnika: »Sodnik za začasne odredbe zato ocenjuje, da je glavni namen dejavnosti med ‘plavalnim tečajem’ prav plavanje. Po mnenju sodnika za začasne odredbe to ni ukvarjanje s športom ali zabava. Otroci hodijo na plavalni tečaj, da se naučijo plavati v korist lastne varnosti. Glavni namen je pridobitev plavalnega znanja in ne šport. Plavalni tečaj torej ni šport.«

Sodnik tukaj zelo jasno govori o dejavnosti plavalnega tečaja. Naj se Združenje Šport in Občina, Ministrstvo za zdravje (VWS) in vpletena ali nevpletena NCTV postavijo na glavo, kolikor hočejo. Opis sodnika se tu nanaša na dejavnost v širšem smislu in ne le na bazen v Hilversumu.